Montblanc ni podjetje, ki bi izdelovalo 'običajne' in 'vsakodnevne' produkte, čigar namen bi bil zagotavljanje uporabne vrednosti. Je podjetje, ki živi od proizvodnje luksuznih dobrin, s katerimi posamezniki želijo dosegati višje cilje, ki jim bodo omogočili zasesti želeni položaj v družbi. Drugače povedano - takšna dobrina je pripomoček, s katerim se izkazuje status.
Nekdo to počne z vilo, vozilom, zapestno uro, oblačili, reaktivcem, nekdo pač z vsem naštetim, čemur morda doda še nalivno pero. V družbi je želja po luksuzu vedno velika, a žal vedno pogojena z dosegljivo količino denarja, kjer imamo na eni strani resnično bogate potrošnike, ki luksuz živijo 'spotoma', na drugi strani pa običajne potrošnike, ki njihov luksuz občudujejo in si ga želijo, a si ga običajno ne morejo privoščiti.
Zdaj pa - ali je cena Meisterstücka previsoka za izkazovanje statusa, ali ne, je stvar vsakega posameznika posebej.
Bogataš si bo Meisterstücka kupil mimogrede, ga verjetno odložil na mizo in se z njim tu in tam podpisal, ali pa še to ne. Ne sprašuje se, če je nalivnik uporaben, udoben, primeren za dolgotrajno pisanje, niti ga ne zanima učinek pisanja. Je pač drago pisalo, ki bo osebku na drugi strani mize sporočalo, kako premožen in pomemben je njegov lastnik.
Potrošnik, kakršen sem jaz, ali ti, @Roger, ki sva mimogrede še navdušenca nad temi lepimi pisali, si bova Meisterstücka želela, ker je lep, nedosegljiv, privlačen in zelo prikladen za sanjarjenja v smislu "kako bi bilo fino, če bi ga imel". Vsaj jaz, recimo, skozi nalivnik ne želim izkazovati svojega statusa, ampak to sem pač jaz. Mene vodi prej omenjeno - je predmet želje, ki izhaja iz vabljivosti, ki jo ta dodelani predmet izžareva. Če bo želja dovolj močna, bom začel varčevati, da si bom pisalo lahko kupil. Ali pa se bom odpovedal čemu drugemu, da si ga bom lahko privoščil. Privlačijo me podrobnosti, kakovost izdelave, žlahtne kovine, predmet pooseblja moj čut za estetiko, definira to, kar sem. Skozi pisalo želim sporočiti, da mi je mar, s čim pišem in kako pišem in da sem se za pisalo pripravljen potruditi bolj, kot slehernik, ki zagrabi prvi svinčnik na dosegu roke, da nakraca, kar je pač imel namen.
In ne, materiali, iz katerih je nalivnik narejen, niso vredni zneska, ki ga proizvajalec zahteva za pisalo. S tega vidika je Meisterstück precenjen, se strinjam. In tudi piše ze z marsikaterim cenejšim nalivnikom bolje, dokazano.
In kaj zdaj?
Vsemu razmišljanju navkljub še vedno skrivoma pogledujem k Nakayi