Da še tukaj omenim moj interes po Golem otoku. Prebral sem 4 knjige, pogledal 3 dokumentarce, dva celotna dneva sem tudi bil oglednik. Kompletna situacija je pravzaprav prava norišnica.

En pameten hiter povzetek pa je podal dvakratni politični zapornik na Golem otoku, mag. Andrej Aplenc:

KLIK!


LP

Še par slik z Golega otoka. V opomin, kam pripelje totalitarizem. In to v zelo kratkem času, leta 1945 so prišli na oblast, leta 1948 je Goli otok že deloval.
Na Golem otoku so komunisti zapirali komuniste. Rek, da revolucija žre lastne otroke, je tukaj držal dobesedno.
Primarni namen je bil izolacija komunistov, kateri so bili za resolucijo Informbiroja. Z drugimi besedami, za Rusijo, ruski komunizem in Stalina. Črnogorci so že tradicionalno navezani na Rusijo, zato je bilo na otoku polovico črnogorske vlade. Spet je bil tukaj na delu totalitarno - komunistični primitivizem in se je ljudi pošiljalo na otok brez dokazov, še manj pa sojenja. Samo na osnovi ovaduštva OZNE - predhodnice UDBE.
Dokazi niso bili pomembni, na zaslišanju pa so ljudi grozno mučili. Brez spanja, brez hrane, zalivanjem pljuč z vodo, tunkanjem v čebrih,...
Velik odstotek ljudi ni imelo nikakršne veze z Rusijo, lahko da so bili kateremu drugemu konkurenčni za kak položaj, lahko se je šlo za osebne zamere, ali pa se je kaki oznovec želel enostavno izkazati (kar je jasno nakazano tudi v filmu Moj ata socialistični kulak).
Sam Aleksandar Ranković - Marko je izjavil, da je tretjina ljudi nedolžnih. Nedolžni so bili tako ali tako vsi, saj NISO bili sojeni, nedolžnih po komunističnem smislu pa je bilo seveda veliko več kot 1/3.

Kako je bilo na otoku si ne morejo zamisliti niti najhujši mučitelji. Veliko ljudi je bilo nekdanjih zapornikov Dachau-va in Raba. Veljalo je splošno mnenje, da bi bili raje tri dni v Dachau za en dan na Golem otoku. Kaj je bil torej bistveni problem? Tudi v Dachau ali v sibirskih gulagih so bila mučenja, pomanjkanje hrane in vode, delo do onemoglosti. AMPAK tam si do sebe lahko ostal človek, na Golem otoku pač ne.
Nekdanji slovenski zapornik jasno pove, da če se je zjutraj zbudil kot človek, je bil dan nemogoč. Če se je zjutraj zbudil in si zamislil, da je govedo, pa je dan še nekako minil.
Z drugimi besedami, tukaj je bilo poleg fizičnega še enormno psihično mučenje, norčevanje, tlačenje dostojanstva. In v tem je Goli otok (s podružnicami) unikat. Namreč, tukaj so morali zaporniki sami ovajati drug drugega, drug drugega zaničevati, fizično mučiti. To je bil pač praktični preizkus - prototip Kardeljevega zgrešenega "samoupravljanja".

Obstajali so 4 nivoji zapornikov:
- bojkotirani (najneugodnejši nivo, najmanj hrane in vode, ponoči stanje s sklonjenimi glavami okrog korita za urin in blato, stalno so morali biti tepeni, niso se smeli pogovarjati) Če se prav spomnim števila, je bilo pravilo, da je moralo biti v vsaki baraki vsaj 20 bojkotiranih. Med bojkotirane si prišel brez problema, razlog je bil karkoli - zelo pogost razlog je bil, da nisi dovolj tepel ali psihično poniževal novincev.
- banda - novinci, nad katerimi so se MORALI vsi izživljati. Podobno, a le ne tako hudi kot za bojkotirane
- odloženi Tem je bilo lažje, imeli so nekaj besede in lahko so se (dejansko pa so se morali) izživljali nad bando in bojkotiranimi. dobili pa so nekaj več hrane
- aktivisti Najvišje po hierarhiji, a seveda so morali paziti nase

Nad vsemi pa je bil v vsaki baraki še sobni starešina. Njemu ni bilo hudega - razen da ni imel prijateljev in bližnjih. Prijateljevanje je bilo na otoku strogo prepovedano.

Zaporniki so delali nesmiselne stvari, vse ročno, resnično prenašali kamen iz enega kupa na drugega, samo da so se iz ljudi norčevali. Delali so tudi tiste kamnite ploščice, katere se spomnim iz nekdanjih starih zgradb, recimo po kakih starih šolah. Na njih je bil napis Velebit - Rijeka. Torej, uradno naj bi jih izdelovalo podjetje Velebit iz Rijeke. Nekaj teh ploščic sem prinesel domov, a teh najbrž niso delali politični zaporniki, pač pa poznejši kriminalci.
Višek cinizma pa je bila izdelava spominskih plošč za žrtve taborišča v Kamporju na Rabu. Kjer je bil marsikateri Golootočan pred tem zaprt.
Na otok so jih pošiljali v največji tajnosti, prva skupina pa je tja prispela 9. julija 1949. Po Stalinovi smrti leta 1953 je strogost nekoliko popustila, politični zaporniki pa so bilo na otoku do leta 1958. Vendar pa se jim je že leta 1956 pridružili običajni kriminalci, tako da so si 2 letu skupaj delili otok.
Zanimiv je zapis enega od zapornikov v knjigi, kateri jasno navaja, da pri kriminalcih niso nikakor mogli uvesti tako imenovanega "bolnega" samoupravljanja. Če si pri kriminalcih samo enega malce maltretiral, lahko samo verbalno, ni važno, ali je bil to paznik ali pa politični zapornik, so takoj prileteli ostali kot ose in se skupaj silovito uprli. Sprašuje se, kako da se sami niso nikoli uprli.
Goli otok je potem deloval kot zapor še do konca leta 1988, ko so ga zapustili vsi zaporniki in osebje, ljudje z bližnjih otokov pa so prišli in pobrali kar je bilo vrednega, s tem pa vse skupaj zelo uničili.

Politični zapornik, ko je prišel z otoka, je moral podpisati, da ne bo govoril, kje je bil, in obenem je podpisal, da bo sodeloval z UDBO - ovajal. Za vse življenje je bil ožigosan, službe ni mogel dobiti, stalno so za njim vohunili. Bili pa so tudi povratniki, katere so zaničevalno poimenovali "dvomotorci" in kateri so bili deležno posebnega "tretmaja".

Edini način za odhod z otoka, je bil, da si se kesal za svoje "grehe", in bil partiji neizmerno hvaležen, da ta je spravila nazaj na "zdrava pota". To pa si lahko dokazal edino in le z izživljanjem nad drugimi, po partijskem mnenju nespreobrnjenimi. Poimenovali so jih nerevidiranimi.

Manj znano dejstvo pa je, da je bil v drugem zalivu na otoku tudi zapor za ženske. Tega zaporniki niso vedeli. A od stavb ženskega zapora je ostalo bore malo.

Velja pa opozorilo, da si tudi pozneje, celo v 80tih, lahko prišel na Goli otok kot politični zapornik.































































































































Nekatere slike so narobe obrnjene, nekatere pa so zamegljene, ker se mi je zamastila leča in v razbeljenem soncu nisem opazil.

Po slikah se vidi tudi odnos do preteklosti. V Nemciji so taborisca urejena in obiskana kot opomin da se kej taksnega ne ponovi.

Zadel si bistvo!

Tukaj pa se vidi, da je v interesu, da se vse uniči. Gotovo jih je sram. In potem spet tisto - pozabimo. In bomo pozabili, zato se bo situacija ponovila.

Tudi jaz sem mnenja, da bi bilo treba kompleks zavarovati. Očitno je v ineteresu Hrvaške, da se ga ne......
Enako ali še slabše se dogaja tudi s starimi vojašnicami in drugimi objekti JNA. V tujini bi jih ohranili, naredili iz tega znamenitost, prodajali zvezde, spominke itd. Notranjost vojašnice je bila lepo pobarvana z zvezdami, izreki, izdelki, celo državo smo imeli naslikano po celotni steni hodnika, pa ne kičasto ampak res dobra, umetniška slika. Vse kar je bilo v prejšnji državi ni bilo "le" slabo......Šokiran sem bil kako so Hrvati uničila kasarno v kateri smo služili, ostali objekti pa propadajo. Kasarna je verjetno avstroogrska, okna razbita, stavbe prebarvane v modernem slogu??? A je pri nas kaj boljše? Ne. Recimo primer orožja, lovec tankov Jackson zelo iskan prodaja se za med, prav tako Prage; kaj so naredili k......ni, dali so jih v razrez. Tudi to so uničevalci zgodovine in študentje "politične ekonomije", ljudje brez možgan in brez ene lastne misli.

Tudi jaz sem bil pred parimi leti tam, mislim da bolj čistega morja še nisem videl...Drugače pa ja, tam je veliko ljudi končalo tudi samo zaradi kake izjave v pijanosti kakemu ovaduhu udbe...Pač ljudi se je pošiljalo tja na politično prevzgojo, del tega je bilo tudi brezzvezno delo...V bistvu skoraj tako kot služenje vojaškega roka, le da si se imel kar konkretno slabše. Kolikor se spomnim pripovedi vodiča je bila žeja pogosta, tudi pobegi so se vsi žalostno končali, čeprav se za par primerov ne ve..Pač kopija ruskih gulagov..Zaporniki so bili pisana druščina, od kriminalcev, političnih zapornikov, dezerterjev jla, skratka cele kaste..Najlepši del otoka pa so bila stanovanja oficirjev, na zelenem delu otoka..
Sicer pa ko sem bil jaz tam še ni bilo uradnih vodičev, skratka nobene organizacije, tja smo prišli ker smo s klapo na otoku krku izkoristili ponudbo za enodnevno križarjenje z jahtico, pač en kup italjanov, mi in nekaj Hrvatov...Nice trip..

Mislim da je en pobeg uspel v polnem pomenu besede. Torej, da človeka niso ujeli niti na celini. To se bom pozanimal, mislim pa, da je bil Slovenec. Uspelo mu je bolj po srečnem naključju, saj so med otokom in celino močni velebitski otoki, kateri so te odnesli na odprto morje.
Seveda je bila boljša možnost otok Rab, a kaj ko so te tam že čakali in hitro našli. Zapornike so vsaki 2 uri preštevali in če si se lotil podviga, nisi imel veliko časa. Da izkoristim temo otoka Raba - ti reveži z Golega so tam gradili cesto med Rabom in Loparjem, po kateri se med sezono mi veselo vozimo.

To za gostilniške fore je pa bila redna praksa tudi po majhnih oštarijah na vaseh. Poznam primer, ko je eden - pač pijan, vsakega veselo pozdravil s pozdravom Heil Hitler!
Ni bilo dolgo, ko so že vstopili "čuvaji prave poti". A človek se je znašel in jih glasno pozdravil z besedami Kaj hitro! Tako so lahko samo odšli z dolgim nosom.
Morda zanimiv še en primer iz konca pustovanja leta 80, ko je stari krepaval v kliničnem - brez noge. V našem kraju so naredili tisto lutko za "pokopavanje pusta" ravno tako brez noge.. A glej hudiča, tri od teh so potem zaprli.

EDIT: Ja, žeja je bila neznosna, na razbeljenem kamnu so dobivali 2 deci vode na dan. In čez poletje v najhujši vročini in s tema 2 dl so morali delati senco vsak svoji sadiki. Roke na hrbet, stal si pred dreveščkom in se skozi dan pomikal okrog njega, da si mu dajal senco, stalno s svojim hrbtom proti soncu.

V knjižnici sem si za na morje vzel drugo knjigo Janeza Jezerška - Sokola, sicer nosilca partizanske Spomenice 1941. Knjiga ima naslov Medaljoni našega časa (Goli še kar traja) in je nadaljevanje njegove knjige Arhipelag Goli.
Arhipelag Goli govori o prijetju, obdolžitvi informbirojevca, pretepanju ter preživljanju na Golem otoku ter v še nekaterih jugoslovanskih (koncentracijskih) taboriščih.

Medaljoni našega časa pa govori o povratku z otoka in integriranju v družbo. Integriranje v takratno, z UDBO zadušeno družbo seveda ni bilo enostavno. In že v predgovoru gospod jasno razloži, da ga je povsod spremljala oznaka IB (Inform-Birojevec), kakor je Jude med nacizmom spremljala Davidova zvezda.
Če je bilo v nacističnih taboriščih hudo, saj so te fizično uničili, je bil to še vedno balzam napram Golemu otoku, saj so te na slednjem uničili tudi psihično. V nemških taboriščih pazniki niso šli tako daleč, da bi si vzeli čas in vsakega zapornika izčrpavali v dno duše.
Gospod Sokol si je po dolgih mukah le našel kruh v gospodarstvu, saj je imel šolo. A delo na vodilnih mestih mu je bilo zaprto.
Torej, bil je lahko le svetovalec v podjetjih, kjer so to želeli, torej uvesti sodobnejši način poslovanja, v nasprotju s politiko, katero je vsiljevala partija. Prikrito je pomagal skozi stranska vrata v tovarne vnesti vsaj nekaj gospodarnosti, reda in tržnosti. Veliko uspeha ni bilo možnega, saj je zadeval ob ovire, prilagajati se je moral tako opevanemu "samoupravljanju" in nerazumnim zakonom.
Njegova dodana vrednost je bila, da zaradi Golega otoka ni bil več brezpogojno vdan in slepo zavarovan v partijo. Naučil se je ločiti zrnje od plev in se čudil, ker je bilo tako malo klenega zrnja a na kupe plev.
Socializem je partija začela graditi z gesli iz Sovjetske zveze, da je z diktaturo proletariata mogoče v nekaj letih zgraditi tisto, za kar je gnili zahod potreboval celo stoletje. Na začetku bodo ljudske množice malo zategnile pas, a kdo ga ne bi, če ga čaka lepa prihodnost.
Tudi iz filma Moj ata, socialistični kulak so nam poznane parole, da bo vsega dovolj.
Vsak bo delal, kolikor bo mogel in kolikor se mu bo dalo, dobil pa bo toliko, kolikor bo potreboval. Tako "modrost" so po vojni vsiljevali v šolah, sestankih, zaprtih partijskih in množičnih zborovanjih. Na nekaterih območjih je taka modrost celo do danes ostala v zavesti ljudi, kaže se v zavesti po solidarni delitvi dobrin, vsem enako, kolikor pač je in nas vse peha v revščino, tudi tiste, ki imajo željo in voljo, da bi si ustvarili boljše življenje z delom.
AMPAK če je ljudstvo bilo obsojeno, da mora v pomanjkanju čakati svoj "komunizem", so si ga pa njegovi voditelji privoščili takoj. Segli so po bogastvu razlaščenih, še razkošneje so opremili zaplenjene vile in dvorce in si gradili nove, cela območja so razglasili za lovišča, dostopna samo izbrancem povsem so se ločili od svojega ljudstva in se tudi z vsakdanjimi potrebščinami oskrbovali v posebnih trgovinah, ki niso poznale praznih polic, ki so ponujale izbranim kupcem stvari, ki jim preprosti ljudje še imena niso vedeli.
In povsod so hoteli biti prvi, največji in najpametnejši. Uveljavljali so družbene odnose, kakršnih niso poznali nikjer, in jih preizkušali na svojem ljudstvu.
Še iz otroških vrtcev so naredili "vzgojno varstvene zavode".

Razviti svet take politike ni jemal resno, ni pa ji nasprotoval. Zato so naši vrhovi iskali partnerje v tretjem svetu. Povezovali so se s takimi, ki so jim pritrjevali, ki so jih sprejemali z bliščem in paradami, kjer so se čutili pomembne. Prijateljstvo, ki ni prineslo našemu narodu nobene koristi, je bilo drago, še danes pa zanj plačujemo.

Zgornje povedi se marsikje direktno nanašajo na diktatorja Tita, a ker je bila knjiga izdana leta 1990, ga avtor zaradi cenzure gotovo ni smel direktno omenjati. Omenja tudi, da ima rad svojo domovino, posvetil ji je pretežen del življenja, sedaj pa ji ne more dati ničesar več, razen spominov.

Je komu uspelo z Golega otoka zbežati tako, da je odplaval?

Eno samo takšno pričevanje sem našel. To naj bi uspelo Slovencu, Štefanu Vrzeli, ki je paznike prevaral tako, da je najprej plaval v nasprotno smer. Menda je pobegnil na Češkoslovaško, potem pa se je za njim izgubila sled. Nekega drugega so med begom prijeli. Ko se je vrnil, so ga do smrti pretepli zaporniki sami.

VIR

Lansko leto sem šel tja na ogled in tudi potapljal sem se ob Golem.
Zdej moje informacije so rekle, da je bil ženski zapor na sosednjem otoku - Grgurju in ne na golem, v drugem zalivu.