Glih sem se zjutraj spravljal spat...po nočni seveda...ko slišim zvonec na vratih. Malo sem zagodrnjal, vendar sem vseeno šel pogledat kaj in kako. Pred vrati poštar...neki momlja, maha z rokami in me čudno gleda. Kaj sem hotel, v meni se je najbrž sprožil samoobrambi refleks, pa sem ga s trofaznim kung fu prijemom razmazal na tla in ko sem ravno bil v fazi da mu iztržem jetra iz komolca, me po rami potreplja sosed in mi iz glave sname slušalke. Čudno pogledam, aha, zato pa nisem razumel poštarja... Ta mi pa iz čudne pozicije na tleh govori, da ima paket zame. Paket? Ja kaj za vraga... Pravi, da bi mi ga pustil v nabiralniku, a da ne gre not.
Na hitro se mu opravičim in mu takoj nato uvalim krivdo, da je sam kriv za to, ker ni pravilno zavzel obrambnega stava, ki ga po novem na skrito trenirajo v prostorih pošte.
No, ko mi končno preda paket odhitim v stanovanje, ga odprem in zavrtim podarjeno vrtavko.
Ko sem pogledal foto vrtavk, sem nekako slutil, da bo moja tista temna na vrhu fotke.
Skratka, lepa hvala za darilce, lep surprise!
Kot zanimivost: Povprečen čas vrtenja, izmerjena v petih zaporednih poizkusih je 117sekund. Podlaga: lesena jedilna miza...lakirana. Suče se suče.
...
